 Pred kratkim sem dopolnila okroglo obletnico. Ker sem pred točno 10 leti takratni vstop v novo desetletje praznovala na mednarodnem tango taboru v Vrabčah na Krasu, obkrožena s približno 100 plesalci, so se mi sprožili spomini na tiste “dobre stare čase”. Dobri ali ne, sklenila sem zapisati seznam spominov na tango sceno v Sloveniji pred 10 leti. Morda je kakšen od naštetih spominov še kakšno leto starejši, za kar se opravičujem, a žal možgani s starostjo ne pridobivajo ravno na zanesljivosti. Pa začnimo: ALMA
Vsi smo se veselili Alme, uradno Milonga del Alma, ki sta jo Irena in Irina iz tango.si organizirali vsako 3. soboto v mesecu v Kavarni Kavačaj. Zanesljiva tradicionalna glasba, temno rdeče stene, krasno vzdušje, popudrana lesena tla in posledično beli madeži po rdeči preprogi, ki so razjezili lastnike. Vsi smo bili tam. Če nismo plesali, smo se v drugem prostoru sladkali s čokoladno tortico in uživali v metinem čaju. SENDVIČI Plesalci so nam kar naprej lovili stopala v “sendviče”, me pa smo morale prestopati njihove noge - čim bolj graciozno, s čim manj spotikanja, pa še čevelj smo si lahko dodobra zloščile na njihovih hlačah. ČEVLJI Na izbiro ni bilo kaj dosti. Svoj par plesnih čevljev smo si dale narediti po meri pri enen od dveh čevljarjev v Ljubljani, ki sta se s tem ukvarjala. Salonarjev Comme Il Faut si po pravilu nismo mogle privoščiti, če pa že, smo imele samo po en par naenkrat. Danes bi prav rada srečala resno tangerko, ki nima vsaj 5-10 parov čudovitih plesnih salonarjev v svoji zbirki. MODA Višek ženske tango mode so bile široke, opletajoče hlače, ki, roko na srce, niso skoraj nobeni od nas zares pristajale. Tiste, ki so raje plesale v krilu, so pač plesale v krilu ali obleki - običajni, ne posebej zašiti za tango. ČRNINA Večina tango oblačil, pa naj bo moških ali ženskih, je bilo črnih. Vsake toliko se je dalo vmes zaslediti še kaj krvavo rdečega, potem pa se je barvna ekstravaganca že končala. Če se na milongi nisi prikazal v črnem, si grozno izstopal. REDNE TEDENSKE MILONGE Ob petkih zvečer smo bili vsi na Taboru, ob četrtkih na Miklošičevi v Tangobaru (opomba za premlade: Tangobar = 100%Tango), ob nedeljah pa smo se nostalgično spominjali Kavarne Evropa. Včasih se nas je skupina entuziastov pretihotapila pred pročelje Festivalne za Gospodarskim razstaviščem. Tam je bilo ravno dovolj gladko in osamljeno, da nam nihče ni poklical policije za vrat, če smo si za kakšno uro ali dve zaigrali glasbo in med seboj zaplesali. BOJAN Naš Bojan - črnih las, z zalizci - je prijazno poskrbel za vse nove plesalke. Razložil nam je, kako stvari delujejo in nas na milongah uvedel z dolgimi tandami, kjer smo vadile hojo nazaj. Temu jaz pravim skrb za skupno dobro. Hvala, Bojan. VRTIČKI Tango scena v Ljubljani je bila strogo ločena na tri tabore: tango.si, Tangobar ter Blaž in Andreja. Med seboj se skorajda nismo mešali. V nekaterih vrtičkih je bilo najpomembnejše druženje, v drugih komercializacija tanga, v spet tretjih potiskanje meja definicije tega plesa. Takrat tega sicer nisem razumela, a vsak vrtiček je k celoti doprinesel svoj delež. FESTIVAL A ne glede na meje naših vrtičkov, odkrite nesporazume ali preprosto brezbrižnost, ko s(m)o se nekateri obnašali, kot da se ne poznamo, so se enkrat letno vse naše poti prepletle na takrat edinem večdnevnem dogodku tanga v Sloveniji, na ljubljanskem Tango festivalu. Plesali smo v podzemlju Cankarjevega doma, v čudni svetlobi in zatohlem zraku ter utrujenih nog po množičnih (in drznem reči, ne ravno najbolj učinkovitih) lekcijah pri Chichu in kompaniji. STIK S TUJINO V Sloveniji je verjetno bilo manj plesalcev in plesalk, ki s(m)o redno plesali na milongah in festivalih po tujini, kot imam prstov na eni roki. Se nas je pa zato brez pomišljanja pogosto zbralo skupaj dovolj za en ali dva avta, da smo se ob sobotah zapeljali do Zagreba, Trsta, Celovca ali Gradca na nekajurno milongo. SISTIANA Poletni torki so bili rezervirani za Sistiano. Lepe spomine imam na nočni morski zrak, brezalkoholne koktejle in peterokotno plesišče. A še zdaj mi ni jasno, kako sem ob sredah lahko sploh funkcionirala, če smo se domov vračali šele ob zori. MENJAVA VLOG Žensk, ki bi na milongah vodile, ni bilo. Moških, ki bi sledili, pa še manj. Edina čudakinja sem bila jaz. Ko gledam nazaj, sem hvaležna takratim soplesalkam za potrpljenje z mano. MILONGE MED TEDNOM Vsako leto je kdo od zagnanih organizatorjev našel nov lokal, ki je bil pripravljen gostiti majhno milongo med tednom. Spominjam se vinskega bara na Bregu v stari Ljubljani eno leto, pa kavarne SEM neko drugo leto. V tistem vinskem baru smo lahko plesali približno 3 pari naenkrat, v SEM-u pa morda 5 parov naenkrat. A nekaj je ostalo nespremenljivo: obiskovalci milong smo bili zelo slabi konzumenti, sposobni preživeti ves večer ob skodelici kave ali vrčku čaja, in prej kot slej so se nas lastniki vseh teh lokalov naveličali. HIERARHIJA Hierarhija staža v tangu je bila sveta. Ni bila pomembna kakovost plesa, naravni talent, izkušenost ali predanost vadbi, temveč število let, kolikor si tango že plesal. Če je nekdo plesal tango dlje od tebe, je bil na lestvici pomembnosti višje. Če je nekdo plesal manj časa od tebe, si bil na lestvici višje ti. Ko si nekoga novega spoznal, je bilo prvo vprašanje, kako ti je ime, takoj drugo pa, kako dolgo že plešeš. KOMPLIMENTI Komplimentov o plesu si nismo podarjali. Bog ne daj. Z njimi bi vendar lahko priznali lastno manjvrednost. FOTOGRAFIJE Kakovostnih fotografij z milong pravzaprav ni. Večinoma so slabo osvetljene in zaradi gibanja rahlo zamegljene. Kot recimo naslovna fotografija tega članka... --- Ko zdaj preletim seznam teh spominov, se nasmehnem sama sebi. Kako nepomembne so nekatere bitke in spletke v življenju. Pa kako hitro pravzaprav življenje mineva. Nekdo rodi otroka, nekdo drug ima hudo nesrečo, pa potem na novo shodi, nekdo diplomira, spet drugemu razpade družina… Življenje se nam odvija, težko in lepo. In mi se staramo. Na nek način se staramo skupaj. Tango nas združuje. Združujejo nas spomini, združuje nas čas, ki smo ga preživeli skupaj, združujejo nas doživeti intimni objemi in združujejo nas obljube še neodplesanih plesov. P.S. (avgust 2018): V četrtek, 30.8.2018, bi rada z vami proslavila prehod v 4. desetletje. Saj se ne pritožujem čez prijetna družinska rojstnodnevna kosila, a tango duši nekaj manjka, če se ne napleše. Stari (in malo mlajši) "mački", prav lepo vabljeni v Plesni studio Moj Korak (Vilharjeva 3, Ljubljana) med 19h-23h. Z nami bo izjemen tradicionalni DJ El Gato (Andreas Gierstorfer) iz Berlina, moj stari znanec z Nizozemske! Več o dogodku na FB: https://www.facebook.com/events/680607498973701/ |