Moč pohvale

Foto: Axel Grewe

“O, vau, to je bilo tako jasno! Tvoji obrati so neverjetni!”

“A veš, ta tvoj način držanja dlani? To je nabolj udobna pozicija, kar sem jih kdaj izkusila!”

“Mmm, obožujem tvoj način sledenja! Tako hitra in lahka si.”

Besedni komplimenti lahko ogromno dosežejo.

Pred 25 leti je ameriški avtor Gary Chapman prvič objavil knjigo, ki je govorila o konceptu petih jezikov ljubezni. V vsakem od nas so vsak od teh jezikov zastopan do različne mere.

Na primer, nekdo se počuti bolj ljubljenega, če prejme dobro izbrano darilo, medtem ko se nekdo drug razcveti ob pohvali. Neka ženska so bo morda počutila opaženo in cenjeno, ko bo partner opravil nekaj namesto nje in ji tako z uslugo olajšal dnevne obveznosti, medtem ko lahko on sam predvsem razume jezik fizičnega dotika. Še kdo drug pa morda kaže ljubezen v obliki kakovostno preživetega skupnega časa.

To je pet jezikov ljubezni, ki jih vsi mi podzavestno uporabljamo tako za izražanje kot za prejemanje čustvene potrditve.

Zakaj bi bila čustvena potrditev pomembna v kontekstu plesanja tanga? To je preprosto. Vsak lahko pleše do svojega polnega potenciala le takrat, kadar se čuti cenjenega, neobsojanega in popolnoma udobnega v svoji koži. Za to, da si upamo pokazati naše prave barve, je potrebno veliko poguma, a ravno to je gorivo, ki je nujno potrebno, da postane ples spektakularen za oba udeleženca.

Kako pa lahko pomagamo našemu plesnemu partnerju, da stopi v stik s svojo notranjo bleščečo lepoto? To je precej odvisno od njegovega ali njenega jezika ljubezni. Naj se danes osredotočim na le enega od teh jezikov.

Za osebo, ki ima kot primarni jezik za sporočanje ljubezni in cenjenosti besede potrditve (ali, po domače, pohvala), lahko iskren kompiment predre samoobrambni zid. Že če ji povemo za eno stvar, ki jo cenimo pri njenem načinu plesa, ji s tem že lahko omogočimo občutek varnosti, da pokaže še večji delček sebe.

Vendar, previdno, tu ne govorim o laskanju, ki želi doseči svoje. Vsi imamo namreč notranje senzorje, ki razlikujejo med iskrenostjo in čustveno manipulacijo. Tu govorim predvsem o odkritosti in ranljivosti.

Podajanje komplimenta neznancu nas zna namreč narediti precej ranljive.

Sama pogosto spontano povem mojim plesnim partnerjem, pa naj gre za moške ali ženske, kaj mi je najbolj všeč pri plesu z njimi. Le odkrita sem.

A nekateri od njih ob tem kar naenkrat postanejo napeti in skoraj lahko prisluhnem njihovemu notranju mehanizmu procesiranja informacijo, ko jo poskušajo v sebi kvalificirati za morda pretečo, morda pomirjujočo. Drugi spet čutijo drobce notranje negotovosti, ki se ob pohvali razrastejo v plaz hromečega dvoma o svoji vrednosti.

A veliko jih je sposobno preprosto slišati besede pohvale tako, kot so mišljene: kot nedolžno božanje, ki pride naravnost iz srca. Rada dajem komplimente, iskrene komplimente, ki dajo ljudem vedeti, kaj mi je pri njih všeč. Ta svet je preveč krut in prehladen sam po sebi. Zdi se, kot da nenehno tekmujemo z ostalimi ljudmi okoli nas. Na vsakem koraku nas oglaševalski velikani prepričujejo, kaj vse je narobe z nami (saj če nam želijo prodati svoje rešitve, morajo seveda najprej ustvariti težavo zanje).

Kompliment, ki ga podarim mojemu soplesalcu ali soplesalki v tangu, ima zelo lep potencial: lahko ustvari varno zatočišče v vsej tej hladni tekmovalnosti (in, bodimo odkriti, vzdušje na določenih milongah zna biti grozljivo tekmovalno). To varno zatočišče lahko prejemniku ali prejemnici komplimenta pomaga, da se sprosti in si dovoli pokazati svetu svoj resnični obraz.

Saj ko govorimo o naših notranjih jazih, ne obstaja kategorij, v katerih smo bolj ali manj lepi, boljši ali slabši, zmagovalci ali zgube. Vsi smo slepeče bleščeči. Razlikujemo se le v tem, v kolikšni meri temu notranjemu žaru dovolimo, da zasveti navzven. Kadar en drugemu pomagava, da najini notranji iskri zasvetita, se oba počutiva -in pleševa- bolje.

Vidite, v najboljšem možnem scenariju, ko se dve taki iskri srečata, lahko skupaj poletita. Lahko se igrata, lahko se pogovarjata, lahko se namišljeno ljubita ali smejeta ali skupaj čutita globoki vintgar melanholije, če to potrebujeta. Konec koncev le obstajata v tem trenutku in ustvarjata brezkončne možnosti v naslednjem trenutku.

Kar je, po mojem mnenju, najboljši primerek improvizacije v tangu.
​
Postanimo torej ranljivi v dajanju in sprejemanju. Doprinesimo več globine in lepote v ta svet. Naj bo to protistrup, ki je še kako potreben za ves hlad, ki nas dandanes obkroža.