Tu ne obstajam. Nevidna sem. Nedotakljiva.

Foto: Oirad Aguls

Šele kakšna ura je minila, odkar se je pričela sobotna milonga na tem maratonu, a v prostoru je bilo že soparno vroče. Vzdušje je bilo težko, lepljivo gosto.

Sem v tipičnem maratonskem počutju: zgodaj zvečer sem se na kratko ulegla in se potem borila sama s seboj, da sem bila sploh sposobna vstati. Z vso močjo volje, kar je premorem, sem prisilila oči, da so ostale odprte dovolj dolgo, da sem se spravila iz postelje. Mišice sem poskusila prebuditi z raztezanjem in dolgim, vročim tušem. Potem sem spila tako močno kavo, kot jo verjetno pijejo tovornjakarji, in zmogla odpešačiti nazaj na prizorišče maratona.

In tam mi je realnost prisolila eno.

Po dveh prijetnih tandah sem postala nevidna. Ni bilo načina, da bi lahko ujela pogled plesalke ali plesalca v prostoru. Niti enega.

Pozabila sem že, kako visoko tekmovalne lahko postanejo take nočne milonge. Gre za čas, ko vsakdo išče le najboljše zase, brez najmanjšega uvida za druge ljudi v prostoru.

Zabolelo me je v srcu. Ob tekmovalnosti me vedno zaboli.

Opazila sem, da je precej plesalk preprosto zapustilo milongo. Moralo jim je biti pretežko prenašati večurno sedenje, ne da bi bile opažene.

Tiste, ki so ostale, so bile dobro uveljavljene, popolno urejene, s telesno govorico, ki je poudarjala zapeljivo spolno energijo in s pogledi, osredotočenimi, ostrimi kot laserji, na peščico najbolj zaželenih plesalcev v prostoru.

In ko jih ravno omenjam… Moški so bili v svojem elementu. Bil je Čas Lovcev, čas obilnih nagrad. Nekaj plesalcev je vztrajno gledalo skozi mene, ne glede na to, koliko mirad sem usmerila k njim. Pa saj jih razumem. Bili so pod hormonskim vplivom in postregli so si lahko s češnjicami po lastni volji.

Možno je, da jim nisem znala dati dovolj močnih signalov, da si želim plesati z njimi. Tega sama sicer ne bi rekla, vendar človek nikoli ne ve - še posebej, ko opazuje določene ženske, katerih telesna govorica oponaša kričanje na ves glas.

Sama nisem taka. Sama raje šepetam. Če si kdo želi ujeti moje signale, jih tudi bo. Seveda pa v visoko tekmovalnem, glasnem okolju, šepetanje ni najbolj učinkovit pristop.

Seveda sem poskusila razumsko analizirati situacijo. Storila bi vse, da bi se obvarovala pred bolečino.

A ni pomagalo. Nisem zares verjela svojemu umu, ko me je prepričeval, da je popolnoma pričakovano, da ne spadam v to skupino večnih tango popotnikov. Poznajo se že leta in vsakih nekaj mesecev se redno srečujejo. Minilo je že 6 let, za božjo voljo, odkar sem plesala v tujini. Pa še takrat sem večinoma potovala v moj ljubi El Corte, kjer sem vedela, da bom zagotovo srečala skupino prijaznih duš, kateri sem pripadala.

A ne tu.

Tu ne obstajam. Nevidna sem. Nedotakljiva.

Slabost tega, da tako dolgo gojiš pričakovanja, je globina prostega pada, v katero vodi razočaranje.

Bolelo je. Tako zelo je bolelo. Ne le ena stvar. Več jih je bilo.

Začelo se je s tem, da sem postala nevidna za nekaj mojih najljubših soplesalcev v prostoru. Kar naenkrat sem se zavedla ujetosti v notranje dvome o lastni vrednosti...

In ko sem želela povabiti kakšno plesalko na ples, so vsi njihovi pogledi iskali moške plesalce in se niso ustavili na meni, ženski, ki vodi, dovolj dolgo, da bi jih lahko povabila s cabeceom. Res škoda. Sama sem si kriva, kaj pa stojim z eno nogo tu, z drugo tam in na koncu ne spadam nikamor.

Potem je sledila fizično boleča tanda z nepoznanim plesalcem, ki je imel zelo malo občutka za glasbo in popolnoma nič povezanosti. Resno?

Potem je prišla osramočenost, ko sem ujela cabeceo, namenjen drugi plesalki. Le kaj je narobe z mano?!

Na koncu pa sem dobila še grobo zavrnitev od plesalke, ki sem jo imela zaeno mojih redkih prijateljic v prostoru: ni šlo toliko za samo zavrnitev (ker razumem, da smo vsi kdaj utrujeni ali si želimo počakati na najljubšega plesalca…), a način, na katerega mi jo je podala, je bil boleč. Breme krivde za zavrnitev je bilo posajeno na moja ramena. Nisi spoštovala cabecea, mi je rekla - kar je bilo res, a če smo odkriti, ga tudi ona ni z drugim moškim le malo pred tem. Kar je bilo še huje, zavrnitev je raztegnila na 15-20 sekund časa, v katerem se je odločala, medtem ko sem stala pred njo. Popolno ponižanje. Ko sem se poskusila opravičiti, da bi tudi sama raje uporabila cabeceo, a ni nobena plesalka gledala v mojo smer, je zabila še zadnji žebelj v moje ranjeno srce: “Morda pa ne gledajo, ker si ne želijo plesati s tabo?”.

Morda. Čisto možno.

A upam, da to ni to.

Možno je tudi, da so bile preveč osredotočene na plesalce iz prve lige, da bi nas drugoligaše sploh opazile. Čisto možno je tudi, da niso mogle vedeti, da vodim.

Kakor koli že, tisti večer je bil ena sama velika boleča izkušnja. A bilo je koristno.

Tudi v tangu obstaja temna stran - kot pri vsem v življenju. Ne, to moram drugače izraziti. V vsakem od nas obstaja temna stran. Obstaja temna stran moje osamljenosti. Tango jo le spravi na površje. Pri meni gre za vprašanje pripadanja ali izločitve. Gre za vprašanje biti dovolj dobra, taka kot sem, za razliko od ugajanja do točke, ko bom sprejeta. Gre za vprašanje sprejemanja plime in oseke, kakor že prideta, brez vrednotenja. In gre za vprašanje potrpežljivosti in biti brez pričakovanj.

Kriva sem, da sem zgrešila na čisto vseh vprašanjih.

A vprašanja sama po sebi so čudovita. Da jim pridem do dna, zna trajati doživljenjsko dolgo. Čudovita vprašanja so, ker vsakič, ko se z njimi srečam iz oči v oči, se na površje vrnem močnejša in bližje pravilnemu odgovoru.

Do takrat pa bom plesala naprej: plesala bom skozi prijetne čase, skozi bolečino, skozi življenjsko lepoto in skozi temo. Preprosto. Taka sem. Nepopolna in visoko senzibilna in pogumna, da se čedalje globlje potapljam vase.