 Foto: Silke and Chris Photography Zavrnitev pri plesu je umetnost zase. Že večkrat sem se o njej pogovarjala tako s plesalci kot s plesalkami. Nekateri ljudje namreč kategorično zavračajo ples z mano. Radovedna duša, kot sem, sem si to od nekdaj želela razumeti. Iskala sem razloge, ki bi mi pomagali razumeti zavrnitev kot nekaj, kar nima nobene zveze z mano. Potiho namreč sumim, da nekaj zveze z mano pa le ima.
En del je enostaven za razumeti. Morda osebi ni všeč, kako sem oblečena, morda ji ni všeč moja višina, starost ali, zaradi mene, moj vonj (pa čeprav se pred vsako milongo sveže oprham, prisežem). Morda nekdo uživa v plesu valčkov z izključno svojo najljubšo soplesalko. Razumem. Razumem tudi, da ko DJ oznani zadnjo tando, ljudje poiščejo v prostoru partnerja, s katerim so prišli na milongo. To je vse popolnoma smiselno. Potem pa se začnejo argumenti, ki se mi ne zdijo več tako zelo jasni. Na primer, slišala sem že za argument, da določen plesalec ne pleše z žensko, ki ne nosi visokih petk. Vidite, to me pa že dolga leta muči. V resnici ne vidim prav dosti smisla v tem, da bi plesala v visokih petkah. Za začetek sem s 178cm dovolj visoka že sama po sebi. Če bi k temu dodala 10cm visokih petk, bi bilo to precej trapasto in osamitveno. Morda druge visoke plesalke drugače gledajo na to, ampak meni osebno ni v poseben užitek, če sem za glavo višja od soplesalca. Seveda je ples možen, vendar zahteva drugačne vrste koncentracijo z moje strani, da poiščem točke povezanosti s plesalci, ki so občutno nižji. Drugi razlog, da najraje plešem v jazz supergicah brez petk je to, da imam dosti boljši nadzor nad lastno osjo, kar pomeni, da se počutim bolj udobno in brez bolečin. Tako lahko osvobodim moje zavedanje in ga usmerim v globljo povezanost in prisotnost, namesto da kar naprej popravljam ravnotežje ali razmišljam o stalno prisotni bolečini v stopalih, kolkih ali križu. Stanje popolnega udobja je namreč zame bistveno, da se sploh lahko prepustim ustvarjalni igrivosti, kar je nekaj, pri čemer v tangu neizmerno uživam. Tretji razlog za ples v nizkih čevljih je zame to, da sem v preteklih 10 letih, ko sem začela poleg sledenja še voditi, razvila dovolj veščin, da lahko v obeh vlogah globoko uživam. Vem, da je za nekatere plesalke vodenje le začasna rešitev, ki pride v poštev kot rešilna bilka na milongah, kjer ne prejmejo dovolj povabil kot plesalke. Ampak ne zame. Jaz v resnici zares obožujem vodenje in vse možnosti, ki mi jih ponuja. Tako mi je, na primer, glede na glasbo posamezne tande in prisotnosti določenih plesalcev, všeč svobodno izbirati, katero vlogo bom odplesala. Če bi pri tem morala še menjavati obutev, bi to lahko vzelo polovico tande in to bi bilo resnično škoda, še posebej, če bi ob tem igral ravno moj ljubi Di Sarli ali celo kakšen privlačen Biagi, ki ga poznam na pamet... Še en od tistih argumentov, ki se mi ne zdijo tako zelo jasni, je tisti, da nekdo noče plesati s plesalko, ki obvlada drugačen stil od njegovega. V resnici nikoli ne moreš preceniti, kako prilagodljiva je določena plesalka. Morda ima vrsto stilov v rokavu in jih lahko po potrebi izvleče, kakor ji paše. Morda ne. Vendar dokler ne poskusiš, ne moreš vedeti, kaj zamujaš. Poleg tega sem doživela že kar nekaj izjemno pozitivnih presenečenj v mojem tango življenju - ko sem nekoga opazovala plesati, sem predpostavila, da bi bil ples z njim izjemno neudoben, v resnici pa se je potem izkazalo za ravno nasprotno. Morda je bil faktor igrivosti tako visok, da so moje možgane preplavili dopamini, ali pa je bila povezanost tako lepa in nežna, da so moje možganske celice še dneve zatem uživale v oksitocinu. V resnici si nihče od nas ne more privoščiti kratkovidnih predsodkov, kadar gre za to, da damo ljudem priložnost. Naj se vrnem k mojemu razmišljanju o zavračanju plesalk. Nekateri argumenti včasih niso le nejasni, ampak popolnoma nezaslišani. Slišala sem že, da nekateri moški plesalci ignorirajo tiste ženske plesalke, ki znajo tudi voditi. Pred kratkim sem bila na nekem encuentru. Tam je bil prisoten tudi tuj moški plesalec, ki je dajal vtis, da je čisto sprejemljiv plesalec. Bil je višji od mene (kar je dovolj redko samo po sebi) in izgledalo je, da ima dober občutek za glasbo. Njegov stil je bil fluiden, z relativno dolgimi koraki. Vse to so elementi, ki me običajno pritegnejo. Zato sem tudi upala, da se bodo tekom treh dni in v skupini manj kot 50 plesalcev, najini poti prekrižali. Niti slučajno. Vztrajno se je izogibal mojim miradam ali poskusom, da bi poklepetala izven plesišča. V drugačnem položaju bi običajno preprosto izbrala druge soplesalce in pozabila nanj, takrat pa me ji to vzbudilo veliko zanimanje. Zato sem začela malo povpraševati naokrog in ugotovila, da to sploh ni redka izkušnja plesalk, ki tudi vodijo. Da ne pozabim omeniti, to so bile vse plesalke, ki so v tangu zelo izkušene, ki so veliko prepotovale in preprosto čudovito sledijo. Zato je vse skupaj postalo še bolj zanimivo. Le zakaj bi dejstvo, da sem sposobna ples doživljati bolj celostno, igralo v mojo škodo? Se ne zavedaš, da sem s tem, ko sem se poglobila v obe vlogi v tangu, razvila globlji občutek za muzikalnost? Da imam zdaj širši nabor gibov in telesnega zavedanja kot prej? Globlje razumevanje tanga kot celote? Te s tem ogrožam v tvoji moškosti? A zakaj? Lahko sem tudi zelo senzibilna plesalka ženske vloge, vsaj tako pravi veliko čudovitih plesalcev. Ali pa avtomatično predpostavljaš, da me ženske tudi seksualno zanimajo, če mi paše plesati z njimi? Žal mi je, da te moram razočarati, ampak moja spolna usmeritev je precej dolgočasna. Poleg tega, zakaj misliš, da sta spogledovanje in zapeljevanje nujni sestavini vsakega plesa? Drži, lahko sta prisotni in drži, lahko popestrita posamezno tango, ampak po mojih izkušnjah sta dragoceno redki. Prosim, razsvetli me. Kdor koli. |